O Danielu Raiskinu, ki ga naše občinstvo že pozna, je revija Gramophone leta 2012 zapisala: “Je izjemno občutljiv glasbenik, ki odlično obvlada svoj posel. Morda je zadnji talent stare Sovjetske zveze in njene dirigentske šole.“

Nemško-korejski violončelist Isang David Enders (1988) se hitro uveljavlja kot prepričljiv interpret komorne, zlasti sodobne glasbe, bil je pa tudi najmlajši sekcijski vodja v Nemčiji – pri dvajsetih je namreč postal prvi violončelist Državne kapele v Dresdnu. Enders muzicira na violončelu Josepha Gagliana Filiusa iz leta 1720, ki mu ga posoja fundacija Deutsche Stiftung Musikleben.

Latvijskega skladatelja Vasksa poznamo predvsem kot minimalista. Njegova Simfonična elegija za orkester “Sala” melodiko delno črpa iz baltske folklore in srednjeveške modalnosti, odlikujeta pa jo liričnost in kontemplativnost.

Schumann je o svojem Koncertu za violončelo v a-molu izjavil: “Ne morem napisati koncerta za virtuoze. Moram poskusiti nekaj drugačnega.” V izogib virtuoznosti je tokrat raziskal druge izrazne možnosti violončela ter jih pripeljal do neslutenih razsežnosti.

Eden izmed največjih triumfov v karieri Čajkovskega je bila krstna izvedba njegove Suite za orkester št. 3. Svoji pokroviteljici Nadeždi von Maeck je napisal: “Videl sem ganjeno in hvaležno množico. Ti trenutki so najlepši okras umetnikovega življenja. Zaradi njih je vredno živeti in delati.”

V sodelovanju s festivalom CELLOFEST LJUBLJANA 2016

www.cellofestljubljana.si