Prijava na e-novice
Planeti
10. 9.
četrtek
september
19.30
Cankarjev dom, Gallusova dvorana

V novo sezono Kromatike vstopamo v vedrem razpoloženju, z Ramovševo Sinfonietto (1951). Neoklasicistična skladba brezčasne svežine je najbrž kot na kožo pisana šefu dirigentu Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. En Shao na tem mestu že dobro desetletje žanje sadove prijetne komunikacije z glasbeniki in občinstvom.

Planeti – najbolj znano delo Gustava Holsta – namigujejo na skladateljevo navdušenje nad astrologijo. Vsakega izmed stavkov (planetov) je zasnoval kot odslikavo vpliva posameznega planeta na človeško duševnost, zato jih lahko pojmujemo kot „študije“ značajev.

V liričnem, mestoma mističnem razpoloženju diha tudi Koncert za violo (1929) Williama Waltona, v katerem se bo kot solist predstavil Nils Mönkemeyer. Uveljavljeni koncertant posega tako po izvirnih rokopisih iz 18. stoletja kot tudi po sodobni literaturi, izvaja pa tudi svoje lastne priredbe tujih del. O njegovi kakovosti poleg nekaj prestižnih nagrad (Yurija Bashmeta – Moskva, Parkhouse Award – London) pričajo sodelovanja z berlinskim in stuttgartskim radijskim orkestrom, dresdensko Filharmonijo ter Ruskim narodnim orkestrom.

Arhivski posnetek neposrednega prenosa koncerta:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/neposredni-prenosi-koncertov/174360221

Posnetek pogovora z Maestrom Shao o vsebini koncerta:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/odmor-neposrednega-prenosa/174359453

 

Koncertni list (tekstovni izvleček)

PLANETI

V četrtek, 9. septembra, ob 19.30

 

En Shao dirigent

Nils Mönkemeyer viola

Ženski zbor sv. Nikolaja iz Litije

Helena Fojkar Zupančič zborovodkinja

 

Primož Ramovš (1921–1999): Sinfonietta (1951)

Allegro

Moderato

Vivace

Allegro molto e con brio

 

William Walton (1902–1983): Koncert za violo in orkester (1929)

Andante comodo

Vivo, con molto preciso

Allegro moderato

 

Gustav Holst (1874–1934): Planeti, op. 32

Mars, prinašalec vojne

Venera, prinašalka miru

Merkur, krilati kurir

Jupiter, prinašalec veselja

Saturn, prinašalec starosti

Uran, čarovnik

Neptun, mistik

 

V novo sezono Kromatike vstopamo v vedrem razpoloženju, z enim najbolj priljubljenih del Primoža Ramovša. Opus enega najpomembnejših skladateljev, ki so naslikali krajino slovenske klasične glasbe 20. stoletja, obsega kar 6 simfoničnih del: 4 simfonije, ki jih je Ramovš ustvari v letih od 1940 do 1995, vmes pa še Simfonijo med klavirjem in orkestrom iz leta 1970 ter Sinfonietto iz leta 1951) – delo, ki ga bomo poslušali nocoj. Neoklasicistična skladba brezčasne svežine nas nagovori s štirimi standardnimi stavki. Uvodni Allegro se začne kar in medias res, njegov skoraj baročno zveneči motorični ritem in temperamentna, igriva narava se razblinita in popolnoma naravno prelijeta v kontemplativni, tu in tam skoraj mistični Moderato. Temu (kot v klasičnih simfonijah) sledi scherzo, v katerem je skladatelj med bogato odmerjen humor in lahkotno parodijo vpletel eleganten, a rahlo karikiran fragment valčka. Tudi zadnji stavek je „klasični“ finale „con brio“, v katerem ne manjka ne spevnih, igrivih melodij ne močnih in spretno orkestriranih ritmičnih poudarkov, ki stavku dodajo temperamentnost in presenetljivost.

 

William Walton je bil eden tistih skladateljev, ki ustvarjajo počasi. Po naravi je bil perfekcionist, svoja dela je pogosto popravljal in prilagajal v prizadevanju za popolnost. Zato njegov opus ne obsega veliko del, se pa ponaša s prepoznavnim, izrazito ekspresivnim slogom, ki so ga kritiki pogosto označevali za „osladnega“, „nostalgičnega“ in „vedno enakega“, danes pa prav v nežni melanholičnosti in vztrajanju pri bolj ali manj enakem izraznem jeziku prepoznavamo enkratnost tega glasbenega lirika. Mlademu Waltonu je prinesel začetno slavo prav Koncert za violo, njegovo prvo večje orkestralno delo. Sprva ga je namenil violinistu Lionelu Tertisu, virtuozu klasičnega repertoarja; ta je partituro zaradi sodobnih prijemov sprva zavrnil, pozneje pa to obžaloval ter začel koncert uvrščati v svoj repertoar. Zato je pri krstni izvedbi v vlogi solista nastopil skladatelj in Waltonov prijatelj Paul Hindemith, ki je s svojo robustno, ne preveč prefinjeno, a vendarle ekspresivno interpretacijo prinesel slavo tako koncertu kot tudi njegovemu mlademu avtorju. Prijateljstvo med Waltonom in Hindemithom je pripomoglo tudi k nastanku Waltonovih variacij na temo iz Hindemithovega koncerta za violončelo. Hindemith je Waltonov koncert na odru predstavil samo ob krstni izvedbi pod skladateljevo taktirko, 3. oktobra 1930, sicer pa je kot solist in dirigent raje izvajal svoj koncert za violo in orkester.

 

Sedemstavčna orkestralna suita Planeti – najbolj znano delo Gustava Holsta – namiguje na skladateljevo zanimanje za astrologijo. Vsakega izmed stavkov je zasnoval kot karakterizacijo enega izmed planetov oz. kot odslikavo njegovega vpliva na človeško duševnost, zato jih lahko označimo za „študije“ značajev. Morda prav v tem „poosebljenem“, človeškem pristopu tiči skrivnost uspeha Planetov, saj so danes edino skladateljevo delo, ki je vse od nastanka redno na koncertnem odru, čeprav v Holstovem opusu najdemo dela najrazličnejših žanrov. Astrološki pristop k glasbenemu raziskovanju zvočnosti značajev je v skladatelju vzbudil navdušenje nad astrologijo – menda je za zabavo celo izdeloval astrološke napovedi svojim prijateljem. Vsekakor je njegovo poglabljanje v vpliv posameznih planetov na človeško duševnost porodilo umetnino, ki s svojo lepoto nagovarja poslušalce, tudi če jim manjka globlje razumevanje ideje v ozadju skladbe. Holst je Planete ustvarjal med letoma 1914 in 1916, sledile pa so izvedbe intimnejše narave pred povabljenim občinstvom ter izvedbe, ki cikla niso predstavile v celoti. Vsi Planeti so prvič javno zazveneli leta 1920 v izvedbi Londonskega simfoničnega orkestra pod taktirko Alberta Coatesa. Že takrat se je pokazala Holstova sijajna orkestracija; v njej prepoznamo vplive skladateljev, kot so Rimski-Korsakov in Glazunov, pa tudi Schönberg in Stravinski – mojstri zvokovne barve, katerih tradicijo je Holst podedoval in zgledno negoval.

Tomaž Gržeta

 

En Shao je po koncu šolanja na osrednjem glasbenem konservatoriju v Pekingu pet let deloval kot drugi dirigent Simfoničnega orkestra kitajske radiotelevizije ter stalni gostujoči dirigent Osrednjega kitajskega filharmoničnega orkestra in Kitajskega nacionalnega mladinskega orkestra. Leta 1988 je postal štipendist Kraljevega severnega glasbenega kolidža v Angliji. V Veliki Britaniji je dirigiral Londonskemu simfoničnemu orkestru, Kraljevemu filharmoničnemu orkestru, Orkestru Hallé, Simfoničnemu orkestru iz Bournemoutha, Škotskemu simfoničnemu orkestru BBC ter Nacionalnemu valižanskemu orkestru BBC. Sodeloval je tudi z Beograjskim filharmoničnim orkestrom, orkestrom Musikkollegium iz Winterthurja, Filharmoničnim orkestrom iz Hong Konga, Simfoničnim orkestrom Čajkovskega, Beloruskim nacionalnim simfoničnim orkestrom, orkestrom Madžarskega radia ter z orkestroma Slovenske in Zagrebške filharmonije. Trenutno (od leta 2006) je šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in gostujoči dirigent Kitajskega nacionalnega simfoničnega orkestra.

Violist Nils Mönkemeyer za koncertni oder pripravlja in snema širok repertoar, ki obsega najrazličnejša dela, tako iz 18. stoletja kot sodobna, vanj pa vključuje tudi svoje lastne transkripcije. Od leta 2011 predava na univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Münchnu, na kateri je tudi sam študiral pri Hariolfu Schlichtigu. Je prejemnik številnih nagrad, med njimi prve na mednarodnem tekmovanju Jurija Bašmeta v Moskvi in na nemškem glasbenemu tekmovanju, je pa tudi prejemnik prestižne nagrade parkhouse v Londonu. Sodeluje s številnimi radijskimi simfoničnimi orkestri (iz Kölna, Berlina, Stuttgarta, z Dunaja), s filharmoničnimi društvi (iz Dresdna in Bremna), pa tudi z Ruskim narodnim orkestrom in Moskovskimi solisti.

Zbor svetega Nikolaja Litija sestavlja približno 50 pevk in pevcev, ki jih že vse od ustanovitve leta 1997 vodi Helena Fojkar Zupančič. Iz cerkvenega zbora domače župnije se je razvil v vrhunski pevski sestav, ki je s tekmovanji in gostovanji postal priznan doma in v tujini. Zadnji velik uspeh je dosegel na mednarodnem zborovskem tekmovanju Maasmechelen 2013 v Belgiji, na katerem je osvojil absolutno prvo mesto in posebno nagrado za izvedbo obvezne skladbe. Zbor je posnel 3 zgoščenke: Božična luč (2003), v slovenščino prepesnjeni opus angleškega skladatelja Johna Rutterja, Sacra religio (2007) z duhovno glasbo slovenskih in tujih avtorjev iz različnih slogovnih obdobij ter Eno drevce (2011) s slovenskimi ljudskimi pesmimi. Julija 2011 je sodeloval pri odmevni izvedbi Mahlerjeve Simfonije tisočev z dirigentom Valeryjem Gergijevom. Za Zbor sv. Nikolaja so prispevali novosti in priredbe številni slovenski skladatelji: Damijan Močnik, Ambrož Čopi, Črt Sojar Voglar, Blaž Pucihar, Nana Forte, Peter Šavli, Ivan Florjanc in Katarina Pustinek Rakar. Zbor se tokrat predstavlja le z žensko sekcijo.

Helena Fojkar Zupančič, solopevka in pedagoginja, deluje kot zborovodkinja in učiteljica vokalne tehnike na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Vodi dekliški zbor sv. Stanislava in zbor sv. Nikolaja iz Litije. Med letoma 2004 in 2009 je vodila Slovenski otroški zbor, v letih od 2009 do 2011 pa je kot dirigentka nastopala in snemala s Komornim zborom Radia Slovenija. Njeni zadnji večji uspehi so bili absolutna zmaga na Evroradijskem tekmovanju Let the Peoples sing leta 2009 v Oslu ter zmaga in posebna nagrada avstrijske glasbene mladine na mednarodnem tekmovanju leta 2013 na Dunaju, ki ju je dosegla z Dekliškim zborom sv. Stanislava. Absolutno zmago na tekmovanju Venezia in Musica iz leta 2011 in zlato plaketo na državnem tekmovanju Naša pesem iz leta 2012 je dosegla z Zborom sv. Nikolaja.

 

V orkestru pozdravljamo novi članici, violončelistko Marušo Bogataj, vodjo skupine violončel ter timpanistko Petro Vidmar

 

En Shao dirigent

Nils Mönkemeyer viola

Ženski zbor sv. Nikolaja iz Litije

Helena Fojkar Zupančič zborovodkinja


Ramovš Sinfonietta

Walton Koncert za violo

Holst Planeti