“Umetnost ne ponazarja lepote zgolj za čustveno uteho, temveč vzbuja naš najbolj kontemplativni organ, našo domišljijo.” Tako se je izrazil kritik Eduard Hanslick, ko je govoril o vlogi, ki jo igra glasba v življenju slehernika. S tem je opredelil glavni namen, ki ga lahko tudi izpolnjuje glasbena kritika, ki tvori tematsko rdečo nit 37. Slovenskih glasbenih dnevov. Ko kritik namreč ocenjuje z objektivnimi kvalitativnimi kriteriji, lahko za nameček še tolmači vlogo glasbe v obči družbi. Še več, kot je nazorneje nakazal Theodor Adorno, naj bi bil kritik posebno dojemljiv poslušalec, ki v glasbeni materiji prepoznava prepletanja zgodovinskih okoliščin in estetskih premikov. Zato si letošnja glasbena manifestacija s posebnim izborom novitet in izvedb glasbenih mojstrovin ključnih zgodovinskih trenutkov prizadeva razširjati dialog med skladateljem in njegovim poslušalstvom. V sredi tega se namreč znajde prav glasbena kritika. Odprtje letošnjega praznika slovenske glasbe bo zaznamovala skladateljska metafizika Lojzeta Lebiča. V sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija bo prvič v celoti zazvenelo Lebičevo najobsežnejše delo za simfonični orkester, diptih Glasba za orkester – Cantico I in II. Glasbeni material je skladatelj uredil po načelih številčne simbolike, ki ponazarjajo zemeljske in duhovne ravni bivanja v pojmih sonce, zvezde, veter, voda, ogenj, zemlja in smrt. Zato ima diptih skupno sedem stavkov, ki se vsebinsko navezujejo na kozmično dopolnjenost. Svoj navdih pri uglasbitvi slednje pa je skladatelj črpal prav iz himne Hvalnica stvarstvu Frančiška Asiškega, zato nas prvi del programa nagovarja v njegovi intimni navdahnjeni poetiki. Po odmoru v drugem delu pa spoznamo Lebičev radikalnejši modernistični jezik. Ta spregovarja z Glasovi – glasbo za orkester godal, tolkal in brenkal, ki jih poganja inovativna bera glasbenih sredstev. Poleg tonskih višin, ki jih je skladatelj uredil v dvanajsttonsko vrsto, so kot enakopravni glasbeni elementi določeni še četrttoni, glissandi, zvočni grozdi in šumi. Za zaključek pa po načelu kroženja prispemo nazaj v obdobje, ko je skladatelj prevpraševal meje preveč urejenega in hladnokrvnega modernizma in iznašel svojstven glasbeni tok, ki je deloval kot živi stik s poslušalci. Zato večer ironično zaključuje Uvertura za tri instrumentalne skupine, ki je nastala po naročilu zagrebškega Bienala, in se vrača v Lebičevo značilno poduhovljeno glasbeno govorico. To tokrat interpretira taktirka prodornega slovenskega dirigenta mlajše generacije Davorina Morija.

Predstavitev diptiha Cantico I in Cantico II Lojzeta Lebiča bo pred koncertom na voljo v obliki podkasta Dan pred koncertom programa Ars na spletnem naslovu ars.rtvslo.si/podkasti in mobilnih aplikacijah za podkaste.

• Davorin Mori je eden najuspešnejših slovenskih dirigentov mlajše generacije, ki živi na Dunaju in trenutno deluje kot asistent zborovodje Thomasa Langa v Dunajski državni operi
• Dirigent je prvič opozoril nase leta 2016 z nastopom na otvoritvenem festivalu Salzburških poletnih iger, ko je dirigiral mašo Karena Asatriana Prayer Wheel
• Leta 2018 je v duhu in ideji Arnolda Schönberga iz leta 1918, ki je takrat na Dunaju ustanovil Društvo za zasebne glasbene koncerte, ustanovil orkester Camerata Sinfonica Austria
• Za svoje orkestralno delo Simfonietta je Lojze Lebič leta 1962 prejel študentsko Prešernovo nagrado
• Lojze Lebič je leta 1972 na mednarodnem tekmovanju Let the peoples sing prejel prvo nagrado londonskega BBC
• Simfonično delo Lojzeta Lebiča Novembrske pesmi so na Rostrum of composers, IMC Unesco, Pariz, leta 1985 uvrstili med deset najuspešnejših del