Petinsedemdeset glasbenikov petih ljubljanskih poklicnih orkestrov ter izjemni gostujoči glasbeniki iz Belgije, Škotske, Nemčije in Japonske bodo igrali na več kot šestdeset različnih glasbil, vsaj dve bosta na koncertnem odru sploh prvič do zdaj. Med drugimi tudi največji saksofon na svetu (v višino meri 2,74 m), ki ga še lahko igra le en glasbenik. Vabljeni na doživetje edinstvenega zvoka petih različnih orkestralnih sestavov – simfoničnih orkestrov, big banda in pihalne godbe, ob novo zasnovanih, na koncertnem odru doslej redko ali še nikoli slišanih trobilih in pihalih.

Na koncertu bosta premierno predstavljeni novi deli Simfonija št. 5 Igorja Krivokapiča in Colores Jana Van der Roosta.

Izjemni, brez pretiravanja lahko rečem tudi strašni časi zahtevajo izjemna, celo strašna izrazna sredstva in tega se ob snovanju zvočne izpovedi nisem niti najmanj branil. Tako sem uporabil bodisi povsem nove zvočne medije akustične glasbe (nekaj sem jih celo še sam zasnoval) bodisi sem se poslužil malokrat slišanih iz zakladnice zadnjega četrt tisočletja izumljanja v iskanju popolnega zvoka. A vse to nikakor ne v imenu ekstravagance, ekshibicionizma, ekskluzivnosti, kaj šele kakšnega freak showa, temveč izrecno z namenom umetniške izpovedi kot najbolj prodorno jasne zrcalne slike našega časa. Simfonija št. 5 Sedem trobent apokalipse je oblikovno morda na prvo žogo običajna programska simfonija, ki se poslužuje Berliozovega načela Idée fixe ter si je za navdih izposodila tudi biblično besedilo Janezovega razodetja, zakaj nagovor tega pretečega in zloslutnega sklepa Svetega pisma je nad časom, celo nad delitvijo med verujoče in nevernike, a je ob tem tudi še vse kaj več.
Igor Krivokapič

 

Colores v španščini pomeni barve. In barve so bistvo te skladbe. Glasbene barve, odtenki, slikovitost zvena, mehki in ostri barvni toni, zvočni učinki. Gre za nadvse abstraktno skladbo: onkraj zgodbe, scenarija ali kakršnega koli programskega navdiha. Celota izzveni z impresivnim sklepom v različnih pogledih zahtevne glasbene kompozicije. Ne samo da predvideva obsežen instrumentarij, v središče pozornosti postavlja tudi vsako sekcijo pihalnega orkestra: ustrezna izvedba tega dela zahteva zrel in zelo usposobljen ansambel. Izjemno je videti in slišati redka glasbila, kot so kontrabasovska flavta, subkontrabasovski saksofon, kontrabasovska trobenta ali oktobas – da ne omenjamo družine helikonov, ki je v tem velikem delu v celoti zastopana.
Jan Van der Roost

Na odru Gallusove dvorane ni še nikoli hkrati zazvenelo toliko edinstvenih in posebnih inštrumentov, kot jih bo mogoče slišati samo ta večer:

Baritonski helikon glasbilo, nastalo na pobudo skladatelja Krivokapiča leta 2012, je iz družine šestih novih helikonov. Danes obstaja le eno in nanj bo igral škotski virtuoz, umetnik dr. James Gourlay.

Subkontrabasovski saksofon je legendarno glasbilo, pravi Rex Tremendae in eden neizpolnjenih projektov Adolpha Saxa, ki so ga uresničili (165 let pozneje) v Braziliji. Butični izdelovalec J’Elle Steiner je do zdaj izdelal enega samega, skoraj tri metre visokega orjaka bo igral Primož Fleischman.

Oktobas; če se kontrabasu v angleškem jeziku reče tudi dvojni (double) bas, potem je oktobas trojni bas. Največje godalo, ki lahko doseže spodnje meje slišnosti, je nastalo na pobudo Hectorja Berlioza, prvega pa je izdelal sloviti francoski goslar Jean-Baptiste Vuillaume okrog leta 1850. Danes glasbilo legendarne zvočnosti doživlja prerod tako glede izdelovanja kot poustvarjanja. Na koncertu bo nanj igral belgijski umetnik Ben Faes, in sicer na glasbilo, ki sta ga izdelala njegova ded in oče.

Kontrabasovska trobenta je največja predstavnica družine trobent, nastala po zamisli in pobudi legendarnega ameriškega tubista Rogerja Boba, prvo glasbilo pa je izdelal naš ameriški rojak George Strucel. Glasbilo se še ni pojavilo v partiturah velikih simfoničnih del niti na koncertnem odru, tako da bo to njegov ognjeni krst. Danes jih izdeluje Struclov učenec – Lars Gerdt iz Stockholma. Na koncertu bo eno od štirih obstoječih na svetu igral Matej Krajter.

Kontrabasovska pozavna; če je veliki saksofon Rex Tremendae med glasbili, je kontrabasovska pozavna pravi glasnik sodnega dne – Dies Irae. Na koncertu jo bo igral Nejc Kurbos.

Kontraaltovska, kontrabasovska in subkontrabasovska flavta; globoke flavte, nastale v zadnjem desetletju prejšnjega tisočletja, dajejo povsem novo zvočnost, nove razsežnosti, novo izraznost. Na koncertu jih bodo igrali glasbeniki iz Berlina: Ulrich Roloff, Klaus Schöpp in Hiko Iizuka.