Dela Felixa Mendelssohna (1809−1847) kažejo okus romantika, zazrtega v preteklost − njegov slog nikoli ni bil radikalen in inovativen. Mendelssohn je raje ustaljenim glasbenim oblikam vlival lastno, pogosto z lepotami narave navdihnjeno vsebino. Negova dela so zato všečna in slikovita, številna med njimi imajo zaradi programskih naslovov in razumljivega tonskega slikanja »potopisno« naravo ter skladateljev navdih jasno povezujejo z njegovimi potovanji. Med takšnimi so Uvertura Hebridi, Škotska simfonija in tudi delo na tokratnem sporedu Italijanska simfonija, ki je začela nastajati leta 1832 med Mendelssohnovim bivanjem v Italiji.

Antonin Dvořák (1841−1904) je bil med prvimi češkimi skladatelji, ki je dosegel svetovno slavo. V svojo glasbo je vključeval veliko prvin ljudske glasbe svoje domovine ter se s tem vključil v nacionalno gibanje, prisotno v glasbi pozne romantike. Z vpletanjem ljudskega izročila v simfonično in komorno glasbo je ustvaril prepoznaven češki narodni slog ter s tem nadaljeval tradicijo, ki jo je začel že njegov predhodnik Bedřich Smetana. Med številnimi Dvořákovimi orkestrskimi deli posebno mesto ob devetih simfonijah zavzemajo tudi trije koncerti − poleg klavirskega in violinskega tudi Koncert za violončelo in orkester v h-molu iz leta 1895. Njegov solistični part bo tokrat izvedel izvrstni britanski violončelist Thomas Carroll, ki predava na Kraljevem glasbenem kolidžu v Londonu in Šoli Yehudija Menuhina, kot solist pa nastopa z orkestri, kot so Londonski simfoniki, Valižanski narodni orkester in Dunajski komorni orkester.