Romantični skladatelji so znanim oblikam klasicizma dodajali novo senzibilnost, odseve svojega sveta, narave, družbe, a tudi skrajno intenzivna notranja občutenja in svoje sanjske svetove. Trije skladatelji s programa so na svoj način glasbo odprli zunanjim spodbudam. Felix Mendelssohn Bartholdy je bil eden zgodnjih avtorjev programske glasbe, ki je v svoje uverture in simfonije vpenjal vtise s številnih potovanj, v Peti simfoniji s podnaslovom Protestantska iz leta 1830 pa je želel zaznamovati 300. obletnico Augsburškega verskega miru, med drugim z uporabo korala Mogočna trdnjava je naš Bog. Hkrati se je s tem poklonil tudi občudovanemu Bachu. Jean Sibelius je v drugačnem razpoloženju, v letih finskih prizadevanj za samostojnost, s kombinacijo folklornih motivov in zvočnih opisov finske pokrajine ustvaril glasbo, ki je s svojo držo navdušila njegove sodobnike, z glasbeno domišljijo pa prepriča še danes. Tudi Frédéric Chopin je svojo glasbo odprl za zunanje vplive, med katerimi so najočitnejši poljski plesi, mazurke in poloneze, a je prek klavirja hkrati v glasbo prevajal svoj miselni in čustveni svet.

»Vsa velika, globoka glasba, glasba genija, kakršen je bil Chopin, je vedno aktualna – za občinstvo in nas glasbenike, ki si vse življenje prizadevamo za izpopolnjevanje, razumevanje, nove detajle. To se vsaj pri meni še vedno dogaja.« Tako je pred petimi leti ob gostovanju v Kromatiki razmišljal Dejan Lazić. Svetovno znani hrvaški, na Nizozemskem živeči pianist je odraščal in študiral v Salzburgu, deluje pa tudi kot skladatelj.